Priročnik o uporabi teniških strun - povzetek

Vrst teniških strun je ogromno. Med sabo se razlikujejo po proizvodnji in materialu, iz katerega so izdelane. Vsaka vrsta pa je na voljo še v različnih debelinah, zato je izbira prave teniške strune izredno težka.

V osnovi teniške strune glede na material delimo na sintetične in naravne, med katerima je glavna razlika v trdoti strune in obstojnosti. Sintetični materiali (poliamid, poliuretan in poliester) so dosti trši za igro in prenašajo več tresljajev na roko kot naravni materiali (naravna goveja čreva). Največja pozitivna lastnost sintetičnih materialov je, da so bolj vzdržljivi kot naravni materiali, udobje in elastičnost pa krepko zaostajata za njimi.

Strune se delijo tudi glede na tehnologijo izdelave. Enovlaknasta in večvlaknasta tehnologija, tehnologija z ovijanjem in hibrid so glavne tehnologije, ki se uporabljajo pri izdelovanju teniških strun. V svetu največ teniških igralcev uporablja strune, narejene z enovlaknasto tehnologijo, ker so najcenejše, a imajo najslabše lastnosti. Dobra elastičnost in udobje sta dosti bolj prisotni pri strunah, izdelanih z večvlaknasto tehnologijo, ki ima največ pozitivnih lastnosti, vendar je dražja. Najbolj vsestranska teniška struna pa je narejena s tehnologijo z ovijanjem. Ta struna ne izstopa v nobeni lastnosti, tako da je najbolj vsestranska. Hibridna kombinacija pa je posebna veja, kjer se v lopar vpelje dve različni teniški struni glede na želje in potrebe igralca. Njena največja prednost je, da se horizontalno napelje struna z drugačnimi lastnostmi, kot jih ima vertikalna. Kombinacij je ogromno, zato profesionalni igralci najpogosteje uporabljajo hibridno kombinacijo.

Teniške strune se delijo na tri kategorije. Obstajajo strune za večjo odbojnost, obstojne strune in udobne strune. Strune za odbojnost povečajo moč pri posameznem udarcu in so zelo elastične. Obstojne strune imajo najdaljšo življenjsko dobo, vendar so zelo neudobne in neelastične. Udobne strune pa so najbolj iskane strune na trgu, saj imajo dobro elastičnost, udobje in obstojnost, hitro pa izgubljajo napetost v loparju.

Debelina teniških strun je zelo pomembna, saj se z njo uravnava življenjska doba teniške strune v loparju, elastičnost, udobje in občutek pri igri. Debelejša kot je struna, manj elastična in udobna je, ima pa daljšo življenjsko dobo. Tukaj je potrebno najti kompromis med debelino in ostalimi lastnostmi strune.

Bolj pomembno poglavje pa je napenjanje loparjev, saj prava teniška struna nima prave koristi, če ni napeta na pravilno težo, ki jo določen igralec potrebuje. Na težo napetosti vplivajo površina glave loparja, lastnosti strune in želja igralca. Za večjo moč pri igri ter posledično slabšo kontrolo žoge mora imeti igralec teniško struno vpeto v lopar pri nižji teži (npr. 23-24 kg). Če pa igralec želi več kontrole in je za to pripravljen v vsak udarec vložiti nekaj več energije, si izbere višjo napetost (25-26 kg). Dober pokazatelj je tudi podatek na loparju, ki nam pove, kolikšno napetost priporoča v tem loparju proizvajalec loparja.

Pravo teniško struno je izredno težko izbrati. Potrebno je slediti pravim korakom. Najprej je potrebno razmisliti, katere želje ima igralec, glede na svoj slog igranja. Nato je potrebno izbrati pravo kategorijo strun. Material in tehnologija izdelave sta naslednja koraka. Ko teniški navdušenec izbere pravo teniško struno, pa je potrebno določiti le še njeno debelino, jakost napetosti in jo vpeti v lopar.

Teniška struna je motor loparja. Poskrbeti je potrebno, da ima lopar pravo struno, ki jo igralec potrebuje, saj je le tako igranje tenisa pravi užitek.

Robert Cokan

V LETOŠNJEM LETU BO PRIROČNIK V CELOTI MOŽNO DOBITI V TRGOVINI!